Ni vedno vse OK

Avtor: 27. avgust, 2019 Članki

Razmišljam.
Živimo v času polnem optimizma, materialnih dobrin, dobrih vibracij…
Pa je res tako?

Ko spremljam različna socialna omrežja se velikokrat ujamem v zanko, če je drugje res tako vse preprosto, idealno in se vse sveti kot zlato? Se tudi ti ujameš kdaj v to zanko in se sprašuješ kako in kaj?

Potem pa razmišljam o svoji poti, na kateri dnevno delam na sebi, se borim s svojimi ranami, strahovi, vzorci, ki mi vsekakor ne koristijo in razmišljam o tem, če res moramo biti ves čas ok in “popolno”?

Ne, ni potrebno…predvsem pa je potrebno, da smo iskreni in pristni do Sebe. Pridejo obdobja, ko preprosto nismo ok. Pride dan, mesec, mogoče celo leto, ko se vrtimo v svojem breznu in globinah in se borimo. In takrat je potreben pogum, da si priznamo, da si dovolimo doživljati tudi žalost in bolečino. In velikokrat nam različna socialna omrežja vzbujajo slabo vest in dodatno bolečino. Počutimo se kot žrtve in v tem krogu se vse prevečkrat vrtimo. Popolnoma se strinjam, da je super širit lepe stvari, pozitivo…a še lepše je ozaveščati tudi realno življenje in s tem pokazati pot tudi drugim. Po vsakem dežju posije sonce…a zato je potreben čas. Vsak ima svojo pot in svojo hitrost. In zato je pomembno, da ostajamo zvesti sebi. Pristni. Da krepimo svojo moč in ne dovolimo, da nas vse kar je prikazano kot “popolno” ne meče nazaj v še večjo bolečino. Slediti sebi, svoji poti in verjeti vase. Ja, zato je potreben pogum. A srečo je potrebno iskati drugje. Globoko v sebi. Ni lahko…prekleto težko je. Si priznati in živeti Resnico. A le na takšen način lahko čistimo staro in se odpiramo vsemu novemu.

Vsa socialna omrežja nas vse prevečkrat posrkajo notri in nam vzbujajo željo po več in več. Več sreče, še lepša telesa, več pozitive…in ko nekaj dosežemo spet želimo še več in več. Dokler iščemo zunaj sebe v resnici ni nikoli dovolj. Povedati sebi, da ima vsak svojo pot in se osredotočiti nase je prava pot.

Vzeti list papirja in si iz Srca napisati, kaj nas osrečuje in potem temu slediti korak za korakom ter si dovoliti tudi to, da vmes velikokrat pademo. V resnici nas velikokrat ne osrečuje to, kar spremljamo…a je vsekakor lažje iskati pot izven sebe. Biti v coni udobja in se smiliti samemu sebi. Pa vendar je moč za spremembe znotraj nas. Pa naj bo še tako težko. Ko se res odločimo, nam življenje pomaga…na pot nam pripelje nove priložnosti, ljudi in orodja.

Zato ne obupajte…pa če je še tako težko. Nismo žrtve…če živimo, smo še vedno tu. Potem smo “preživeli”. In na to smo lahko ponosni. Ko smo pripravljeni pride novo poglavje. In nikoli se pot ne konča. Ker življenje je učenje. Ni končni cilj ampak je pot. Naj vas vse “lepo in popolno” ne potegne nazaj ampak vam da moč, da najdete svojo pot. Da fokus usmerimo vase in na svoje Srce.

Gibanje in čutenje sebe ter svojega telesa pa je prvi korak do tega, da se lažje začutimo in postanemo iskreni do sebe. In le na takšen način lahko skupaj ustvarjamo lepši in bolj iskren Svet. Pa vendar živeti iskreno ni lahko…je pa v resnici lažje. Vsi imamo različne obrambne mehanizme, da lažje preživimo a slej kot prej postanejo te obrambe pretežke za nas. Zato si dovolite biti ranjeni, s tem ni nič narobe…in takrat se v resnici prične tista naša pot. Ko se začneš spoznavat in raziskovat kdo si v resnici. Ugotoviš, da se mogoče niti ne poznaš…da si preprosto samo nekdo, ki sledi vsem smernicam, da lažje preživi. Pa ni treba. Zato se danes nasmej in ustvarjaj svojo lastno srečo. Kreiraj svoje življenje in ne dovoli, da te navidezen blišč zopet rani in potisne par stopnic nazaj.

Imaš sebe.
Imaš zdravo telo.
Imaš hrano.
Imaš streho nad glavo.
Vsekakor imaš ob sebi nekoga, ki te v polnosti sprejema.

In zato bodi vsak dan hvaležen. In od tu dalje piši svojo zgodbo. 💛

Objem, U

Pusti sporočilo