Končni cilj (kaj sploh to je) ali iskanje malih zmag?

Avtor: 22. april, 2019 Članki

Življenje nas oblikuje in z leti si vsak izmed nas bolj pogumno sledi in zaupa.
Življenje nas gnete in oblikuje.
Velikokrat na način, ki nam ni najljubši.
Skozi izzive, prepreke in bolečine 💚

A v resnici le takrat znotraj sebe rastemo, se spreminjamo in spoznavamo svojo resnico.

Sem večna upornica vsemu, kar me ne navdihuje s srečo in radostjo. In ni lahko. Sem pristna in iskrena. Zaradi svoje Iskrenosti pa sem bila velikokrat prizadeta in verjetno bom še velikokrat… A drugače ne znam. Priznam, velikokrat grem z glavo skozi zid, pa čeprav potem boli. Velikokrat sem se borila z egom in ponosom v različnih odnosih, a tudi ta pot postaja dosti bolj lahkotna. Življenje me je naučilo marsikaj in uči me vsak dan znova. V življenju ne izbiram najlažjih poti, niti mi življenje ni naložilo prav lahke poti…a le na takšen način očitno zmorem osvajati svoje lekcije. Sem trmasta, energična in imam rada ljudi. Vsak dan se trudim, da ne sodim in, da živim kar se da zavestno.

Prav tako pa znam biti v svojih globinah in svoji samoti. Včasih zelo dolgo. Takrat me preprosto ni.

Čutim veliko več…in težko sem nekaj kar nisem. Čustev nisem znala nikoli skrivati, pa čeprav priznam, da si kdaj to želim. Vse kar čutim, izražam s strastjo. Žalost, jezo, jok, srečo, ljubezen… Ne znam biti polovična. Sem ali nisem.
Ni mi bilo lahko in vem, da so znotraj mene še oceani nezaceljenih ran. Ampak potujem naprej. Se trudim in krpam vse tiste bolečine, ki so se skrile globoko vame.

Imam 2 zlata sončka in njega, ki mi vsak dan znova uspešno nastavljajo ogledalo kaj znotraj mene še ni zaceljeno. Ponosna sem nase, da stvari že dosti hitreje ozaveščam in sprejemam. A vse to od nas zahteva nenehno delo na sebi.

A se Velikokrat zlomim. Največkrat kot mama. Mama, ki se bori, da njuna otroka ne bi hodila po isti poti in izkušala istih bolečin. In vem, da je tu še veliko mamic, ki čutijo podobno.

Če sem iskrena so moji/naši popoldnevi resnično naporni in včasih komaj čakam, da grem v službo, da sprostim skozi gibanje vso napetost. Vsekakor je zame to prava terapija.

Imam 2 otroka, ki potrebujeta konstantno pomoč pri šolskem delu in ne spadam med tiste srečnice, ki sploh ne vedo, da otroci hodijo v šolo. Oba dva imata določeno specifiko in manjko a sta zame v resnici najbolj posebni bitji, ki v sebi nosita ogromno potenciala. Mame pač čutimo drugače. Čutimo globino in včasih se mi zdi, da preko sebe predelujem še njuno stisko. Velikokrat mi je hudo, da v tem sistemu ne moremo izraziti vseh svojih talentov že v času šolanja in se vedno znova ukvarjamo z našimi primanjkljaji. Poskušam biti najboljša mama…tako kot ti. Vedno mi ne uspe, a vem, da sta si naju izbrala z razlogom. Pa vendar je vse to velik preizkus tudi za partnerski odnos in celo družino. Zato z vsako celico razumem vsako mamico, ki sedi zraven otroka in se trudi po svojih najboljših močeh. Tu preprosto ni prostih popoldnevom. Je velikokrat zgolj stres in balansiranje čustev, saj vsi vemo, da v varnem okolju vsi sprostimo svoje ventile. A je tudi sreča in tiste male zmage zaradi katerih se je vredno boriti.

In predvsem sem z vsem Srcem predana svojemu delu. Pred vami sem gola. In vedno dam celo sebe. Pa čeprav to pomeni, da na koncu dneva včasih samo padem dol in da včasih niti ne vem kako zmorem slišati budilko med tednom ob 4:50 🙈. A ko hodiš po tisti svoji poti ti nekdo vedno pošlje dodatno moč. Priznam, da me čez vikende ne boste videli dosti aktivno, ker se največkrat regeneriram od vsega tempa in dela, ki nas usmerja čez teden.

Hvaležna sem, da sem pred svojimi vadečimi lahko točno to kar sem. Drugače niti ne znam. Mogoče niti ne želim. Ker na tak način vidim, da pomagam odpreti še kakšno drugo Srce, da zasije ali se samo izjoče.

In tako potujemo…vsak zase in nenazadnje vsi skupaj po poti življenja.

In ker na tej naši ljubi Zemlji živimo eno samo življenje, je vredno, da ga resnično izkusimo in izživimo…pa četudi kdaj znotraj nas močno boli in skeli. A največ šteje to, da ko pogledamo nazaj ne obžalujemo in si postavljamo vprašanj, zakaj nisem poskusil/a…?

Imamo eno Življenje in iskati pravo ravnovesje med vsemi izzivi je zame tista prava Diploma, ki šteje in ima vrednost. Vrednost Človeka. Vsi smo povezani in nihče ni bolj ali manj pomemben. Vsi smo prišli na ta Svet, da tu pustimo tisto svojo pravo Vrednost in izrazimo svoje potenciale in talente. In tako kot smo prišli, bomo tudi odšli. In življenje se bo še naprej vrtelo dalje.

In gibanje se v resnici tako lepo prepleta z Življenjem. Predvsem pa nam gibanje daje tisto notranjo moč, da se lažje soočamo z izzivi in plujemo skozi Življenje. Fizična moč nam vsekakor pomaga, da smo bolj stabilni in čustveno močnejši.

Hvala vsem, ki potujete z mano. 💛

“You may say that I’m a dreamer
But I’m not the only one.
I hope someday you’ll join us
And the world will be as one.”
(John Lennon)

Photo: Špela Mohorič Špelina skrinjica – Špela Mohorič

Pusti sporočilo