BULIMIJA moja velika učiteljica

Avtor: 2. februar, 2020 Članki
Veliko življenjskih preizkušenj je za mano. Danes bom spregovorila o tisti, ki me je v resnici podala na pot sprejemanja sebe.

Ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da se je zgodilo v trenutku. Pa ni točno tako. Bulimija je v resnici le obrambni mehanizem ali pa odgovor na vse naše globoke rane in bolečine. Dovolj je bil en stavek, ki me je pahnil v brezno bulimije.

En stavek? Te lahko prizadane tako močno samo en stavek. Lahko, če znotraj tebe že iz otroštva odmeva glas, da nisi dovolj dober, dovolj lep, glas, ki te vedno znova opolni, da nimaš občutka varnosti in glas, ki ti pravi, da mogoče pa lahko imaš vsaj nekaj pod kontrolo.

Pod kontrolo lahko imaš hrano. In to ti daje navidezno moč in občutek varnosti. V tistem trenutku misliš, da imaš zadeve pod kontrolo. A kmalu se moraš sprijazniti z dejstvom, da nimaš v resnici nič več pod kontrolo. Sama rada rečem, da pri bulimiji ne gre zgolj za hrano… v resnici gre za vsa potlačena čustva in bolečino, ki je znotraj tebe. Z vsakim bruhanjem se čutiš lažjega in bolj svobodnega.

Potem pa te v resnici vse skupaj potegne v začaran krog iz katerega je resnično težko priti sam. Sebe ne vidiš več skozi svoje realne oči. Manj kot imaš kilogramov, bolj v ogledalu vidiš vse tisto, kar sploh nisi. Mene je v nekem trenutku rešila nosečnost. Takrat sem se zavedala odgovornosti in bil je čas, da stvari vzamem v roke.

Pa vendar se takrat pot šele prične. Potem padaš v različne oblike motnje hranjenja: od čustvenega prenajedanja, stradanja, rezanja določenih hranil, lotiš se posta, preizkusiš spet 1001 dieto in nič ne deluje.

Zakaj?

Ker je v resnici potrebno začeti čisto na začetku. Sprejemanje sebe se v prvi vrsti začne z razreševanjem vzorcem iz otroštva in okolice, ki te je zaznamovala tako ali drugače. Tam je potrebno poiskati odgovore na naše obrambne mehanizme.

In potuješ, raziskuješ in želiš zgolj eno. Se sprejeti in se imeti rad. Spustiti stare vzorce in počasi postavljati nove temeljne. To je življenje, to je pot… Sama vedno puščam odprta vrata in se trudim slediti Življenju in sprejemati vse tisto, kar mi prinaša na pot. Pa naj bo dobro ali slabo.

Ko se ozrem nazaj sem v resnici hvaležna za vse težke preizkušnje. Brez vseh teh izkušenj, danes ne bi bila to kar sem. Vesela sem, da sem si v nekem trenutku priznala, da ne zmorem sama in si našla pomoč. Ali kot pravi Aljoša Bagola v svoji knjigi greš po NOVO MOČ. Ure psihoterapije so mi zadale ogromno bolečine saj sem se preprosto morala soočiti z vsemi bolečinami, ki sem jih že zdavnaj potlačila tako globoko, da sem na njih preprosto pozabila. Ja, “pametni” so naši možgani. Če se preprosto ne spomnimo otroštva pomeni, da nas je veliko stvari tako prizadelo, da so nam možgani “pomagali” da pozabimo, da lažje preživimo. A slej kot prej prepoln lonec 1x postane resnično PREPOLN. Ne gre več. Potem spoznaš, da je potrebno prvo počistiti staro, da naredimo prostor za novo. Hvaležna sem, da sem bila vztrajna in dovolj pogumna, da sem si dovolila odkriti najbolj temne delčke sebe.

Ko se danes ozrem v ogledalo vidim nežno žensko, ki si vsak dan znova želi dati priložnost za rast in Življenje. Žensko, ki si dovoli biti ranljiva. Žensko, ki si upa priznati, da vedno ne zmore vsega sama in si upa prositi za pomoč. Žensko, ki si želi čutiti z vsem Srcem in Dušo. Žensko, ki svojega telesa več ne sodi ampak se ga trudi sprejemati. Žensko, ki je hvaležna, da ima zdravo telo, ki ji omogoča gibanje in nenehno napredovanje.

Žensko, ki si želi Življenje Živeti in ne zgolj (pre)živeti.

Drage moje vse se da. Smo čudovite in v sebi nosimo neverjetno moč. A prvi korak je, da si dovolimo biti ranljive, se na poti tudi večkrat izgubiti, da se potem spet najdemo in smo hvaležne za vse kar zmoremo. 💛

 

Pusti sporočilo